Ponovno začutiti svoje telo.
Beseda somatika izhaja iz grške besede soma, ki pomeni živo telo, doživeto od znotraj.
Somatika zato človeka ne obravnava samo kot telo, ki ga opazujemo od zunaj, temveč kot človeka, ki svoje telo čuti, zaznava in doživlja od znotraj.
To je pomembna razlika.
Pri klasičnem pristopu pogosto gledamo telo od zunaj – držo, gibljivost, mišice, sklepe in način gibanja.
Pri somatskem pristopu nas poleg tega zanima tudi:
Kako čutite svoje telo?
Kaj zaznate med gibanjem?
Kje držite napetost?
Kako se vaše telo odziva na stres?
Ali lahko občutite razliko med napetostjo in sproščenostjo?
Od kod izvira somatika?
Sodobni somatski pristopi imajo različne korenine, pomemben vpliv na področje pa je imel Thomas Hanna, ameriški filozof, učitelj in somatski pedagog.
Hanna je razvil pristop, ki ga je poimenoval Somatics oziroma Hanna Somatic Education.
Pri svojem delu je izhajal iz opažanja, da lahko človek zaradi ponavljajočih se življenjskih obremenitev, poškodb, stresa in navad postopoma izgubi natančen občutek za delovanje določenih mišic.
Hanna je ta pojav poimenoval senzomotorična amnezija.
To ne pomeni, da človek dobesedno pozabi, kako uporabljati mišico.
Gre za to, da lahko določeni načini napenjanja in gibanja postanejo tako avtomatski, da jih človek preneha jasno zaznavati.
Mišica je lahko napeta, človek pa ima občutek, da je sproščena.
Senzomotorična amnezija
Predstavljajte si, da ste več let pod stresom in pogosto nezavedno dvigujete ramena. Sprva napetost opazite. Sčasoma postane tako običajna, da je skoraj ne zaznate več. Ramena ostajajo nekoliko dvignjena tudi takrat, ko jih ne potrebujete.
Telo se je naučilo določenega vzorca.
Pri somatskem delu ne poskušamo mišic preprosto »prisiliti«, da se sprostijo.Najprej jih moramo ponovno začutiti.
Zato so somatske vaje počasne, zavestne in usmerjene v notranji občutek.
Kako delujejo somatske vaje?
Pri somatskem gibanju ni najpomembneje, kako gib izgleda od zunaj.
Pomembneje je: kaj med gibanjem občutite.
Gib izvajamo počasi in z zavedanjem. Opazujemo razliko med napetostjo in sproščenostjo ter raziskujemo, kaj se spremeni, ko gib izvedemo na drugačen način. Na ta način postane gibanje proces učenja. Človek ne izvaja vaje samo zato, da bi raztegnil mišico.
Uči se bolj natančno zaznavati in nadzorovati svoje telo.
Pendikulacija
Eden od pomembnih principov, ki ga lahko uporabljamo pri somatskem delu, je pendikulacija.
Pendikulacijo lahko razumemo kot nežno raziskovanje razlike med dvema telesnima stanjema.
Na primer:
napetost ↔ sproščenost
skrčenost ↔ razširjenost
aktivacija ↔ umirjanje
Namesto da bi poskušali napetost na silo odstraniti, jo najprej začutimo. Nato telo počasi pripeljemo v nasprotno izkušnjo.
Na primer:
- začutimo določeno napetost,
- jo nežno povečamo ali jasno prepoznamo,
- nato gib počasi obrnemo,
- opazujemo občutek sproščanja,
- zaznamo razliko med obema stanjema.
Ta razlika je pomembna. Če človek napetosti ne zazna, težko prepozna tudi sproščenost.
Zaznavanje razlike ustvarja možnost za učenje.
Zakaj je pendikulacija pomembna?
Naše telo se uči predvsem skozi izkušnjo. Če vedno izvajamo isti gib na isti način, težko odkrijemo druge možnosti.
Somatsko delo zato ustvarja situacije, v katerih lahko človek občuti: »Tako sem običajno napet – tako pa se lahko počutim, ko napetost popusti.«
S ponavljanjem lahko postane nova izkušnja vedno bolj poznana. Cilj ni popolna sproščenost.
Cilj je večja izbira. Tako telo ni več omejeno na en avtomatski način odzivanja, ampak lahko razvije več možnosti.
Somatika in kronična bolečina
Pri dolgotrajni bolečini se lahko človek začne gibati zelo previdno. Telo se zaščiti. Določene mišice se lahko kronično napenjajo, gibanje postane omejeno, pozornost pa se vse bolj usmerja v bolečino. Somatski pristop omogoča drugačen način raziskovanja.
Namesto: »Kako se moram raztegniti, da bo bolečina izginila?« se vprašamo:
»Kaj trenutno čutim?«
»Kje je napetost?«
»Ali lahko naredim manj?«
»Kaj se spremeni, če gib upočasnim?«
»Ali lahko občutim razliko?«
S tem človek postopoma razvija boljši občutek za svoje telo in svoje avtomatske gibalne vzorce.
Somatika in Recovery
V Recovery somatiko uporabljamo kot način, s katerim človeku pomagamo ponovno vzpostaviti stik s telesom.
Somatske vaje povezujemo s funkcionalnim dihanjem, zaznavanjem telesnih občutkov in razumevanjem odzivov na stres.
Pri tem ne iščemo popolnega giba. Iščemo boljše zaznavanje, večjo zavest in več možnosti.
Redna praksa je pri tem ključna. Zato Recovery vključuje tudi vodene somatske vaje prek Zooma, kjer se srečujemo vsak drugi dan. Ponavljanje omogoča, da nove telesne izkušnje postopoma postanejo del vsakodnevnega načina gibanja in odzivanja.
Ne učimo telesa, kako naj se počuti.
Učimo človeka, da ga ponovno začuti.
Somatika ni tekmovanje v gibljivosti. Ni prisilno raztezanje. Ni boj proti bolečini.
Je proces raziskovanja, pri katerem človek skozi počasno in zavestno gibanje ponovno odkriva povezavo med zaznavanjem, gibanjem in telesnim občutkom.
Začuti.
Razlikuj.
Raziskuj.
Ponavljaj.
Tako se začne pot nazaj v stik s telesom.