Že zelo zgodaj v življenju sem odkril načine, kako uiti bolečini in napetostim, ki so bile posledice toksičnih odnosov v družini ter podedovanih in prenesenih družinskih travm.
Prvi način je bil disociacija od telesa, ki sem jo uporabljal verjetno že kot dojenček, ko so me dali v jasli pri šestih mesecih starosti. Občutek, ki mu strokovno pravijo disociacija, je bil meni bolj znan kot nek meglen občutek v telesu, kjer me ni motilo praktično nič, ostajal sem v umu in izgubljen v mislih. Tako sem se ugašal oziroma odklapljal od telesa v vseh zahtevnih situacijah, ki pa jih je s časom nastalo vedno več in sem bil v glavi praktično ves čas. Nisem vedel, da to počnem in sem dognal in začutil šele na telesno orientirani psihoterapiji po določenem času.
Moj temeljni občutek in prepričanje je bil, da sem sam in, da ni nikogar, ki bi me pomiril. Ta občutek izhaja iz zgodnjega obdobja otroštva in pred njim sem bežal celo svoje življenje. Beg pred nemočjo sem izpopolnjeval in dodajal vedno nove aktivnosti in načine. V vrtcu sta bila to sanjarjenje in disociacija, v nižjih razredih osnovne šole televizija in računalniške igrice, v višjih razredih cigareti, alkohol in trava, v srednji šoli pa sem bil že odvisen od trdih drog.
Z zdravljenja odvisnosti v tujini sem prišel pri 21 letih in takrat se mi ni niti sanjalo, zakaj sem bil odvisnik. Naslednjih 10 let sem zlorabljal šport, delo, odnose, cigarete, pornografijo… Čeprav trdih drog nisem nikoli več uporabljal, nisem razrešil svojih temeljnih občutkov, pred katerimi sem bežal.
Potem je prišla hernija diska in me ustavila. Za silo sem se »sestavil« s pomočjo fizioterapije in kiropraktike.
Po letih iskanja načinov in uporabi različnih praks in pristopov sem se začel ukvarjati s somatskim gibanjem, postopoma začel bolje čutiti svoje telo in odkril, kaj vse sem zakopal globoko vanj. Sočasno sem se izobraževal o travmi in zgodnjem otrokovem razvoju in tako danes čisto drugače čutim in razumem svojo pot.
Ko sem se začel učiti za učitelja somatskega gibanja, mi je bilo nepredstavljivo, da sem sam s svojim vedenjem in odnosom ustvarjal okoliščine in odnose, v katerih sem se nahajal. Še vedno sem bil žrtev. A ker sem vztrajal in počasi spreminjal stvari, sem počasi prišel do točke, ko mi pred svojo temeljno bolečino ni treba več bežati.
Še v svojih poznih tridesetih letih sem se vedel kot deček in bežal pred odgovornostjo. Zavestno sem si želel družine, a nisem želel ponavljati odnosov, ki sem jih poznal iz svoje primarne družine.
V preteklosti so se mi ponavljala obdobja depresije in tesnobe, proti katerima sem se boril in jima poskušal ubežati. Danes teh obdobij ni več, se pa takšni občutki še občasno pojavijo. Razumem jih kot spomin občutka, ki je bil prevladujoč v mojem otroštvu in me je takrat prevzemal, danes pa se mu ne upiram, zato nima več moči nad menoj in ne ostane dolgo prisoten.
Zaradi boja proti sebi in svojim občutkom sem bil telesno že zelo izčrpan in v nekem obdobju sem čutil, da sem na robu avtoimune bolezni revmatoidnega artritisa, kateri pa ni bil nikoli uradno potrjen.
Ker sem se v tistem obdobju naučil zavestno sproščati mišice in sem z novimi znanji in razmišljanjem čustveno dozorel, je telo lahko začelo sproščati zastala in potlačena čustva in spomine travm iz otroštva v mojo zavest. Tu mi je zelo uspešno nudila pomoč tudi terapevtka z uporabo EMDR tehnike.
Okolje me je izoblikovalo v pravega mojstra bega, kar pa sem dokaj uspešno razrešil in spremenil svoj način delovanja, najprej zavestno potem pa tudi podzavestno. Da sem to storil, sem moral razviti dovolj dobro razumevanje in občutenje sebe in svojega telesa, ter osvojiti znanje, ki mi to omogoča, ter vložiti kar nekaj let v ta proces.
Sedaj želim nekaj vrniti ali še bolje, deliti naprej in pomagati ljudem, ki želijo spremeniti svoja omejujoča prepričanja pa ne vedo, kako bi to storili.