Ko telo ostane v pripravljenosti, tudi ko nevarnosti ni več.
Naš živčni sistem je eden najpomembnejših sistemov za prilagajanje.
V vsakem trenutku sprejema informacije iz telesa in okolja, jih povezuje z našimi izkušnjami ter pomaga določati, kako se bomo odzvali.
Ko zazna nevarnost ali povečano obremenitev, se telo pripravi na ukrepanje. Pospeši se srčni utrip, spremeni se dihanje, mišice se aktivirajo, pozornost postane bolj usmerjena, prebava in drugi procesi, ki v tistem trenutku niso najpomembnejši za preživetje, pa se lahko začasno umaknejo v ozadje.
To je normalen in koristen odziv.
Težava nastane, ko telo težko ponovno najde pot nazaj v stanje umirjenosti in regeneracije.
Stres ni vedno problem
Stres je naraven odziv organizma na zahteve in spremembe.
Kratek stresni odziv nam lahko pomaga. Omogoči nam, da se hitreje odzovemo, se zberemo, premagamo fizični napor ali se zaščitimo pred nevarnostjo.
Po končani obremenitvi pa telo potrebuje možnost, da se odziv umiri. Aktivacija in umirjanje sta oba pomembna dela zdravega prilagajanja.
Problem lahko nastane, ko se obremenitve pogosto ponavljajo, ko ni dovolj časa za regeneracijo ali ko živčni sistem postane zelo občutljiv na različne dražljaje.
Takrat lahko človek občuti, da je ves čas napet, nemiren, utrujen ali pripravljen na nekaj, kar se sploh ne dogaja. Lahko ga boli glava, ima težave z želodčno kislino, težko zaspi, ponavljajo se mu mišični spazmi v vratu (t.i.heksenšus), ima težave z alergijami itd.
Simpatični in parasimpatični del avtonomnega živčevja
Pomemben del našega živčnega sistema je avtonomno živčevje, ki sodeluje pri uravnavanju številnih telesnih funkcij, ki jih večinoma ne nadzorujemo zavestno.
Pri Recovery posebno pozornost namenjamo ravnotežju med različnimi stanji aktivacije in umirjanja.
Simpatični živčni sistem
Simpatični del avtonomnega živčevja sodeluje pri pripravi telesa na aktivnost, napor in odziv na zahteve okolja.
Ko je aktiviran, se lahko:
- poveča srčni utrip,
- poveča pripravljenost mišic,
- spremeni dihanje,
- poveča budnost in pozornost,
- zmanjša prednost procesov, ki niso neposredno pomembni za trenutno aktivnost.
To ni nekaj slabega. Simpatična aktivacija je nujna za življenje. Potrebujemo jo, ko tečemo, telovadimo, rešujemo problem, se osredotočamo ali se odzivamo na nevarnost.
Parasimpatični živčni sistem
Parasimpatični del avtonomnega živčevja sodeluje pri procesih, povezanih z umirjanjem, prebavo, obnavljanjem in varčevanjem z energijo. Ko se telo po obremenitvi lahko umiri, se ustvarjajo ugodnejši pogoji za počitek in regeneracijo.
Pomembno pa je razumeti, da simpatični in parasimpatični sistem nista preprosto stikalo »stres = simpatični« in »sprostitev = parasimpatični«.
Oba sistema ves čas sodelujeta pri prilagajanju telesa različnim okoliščinam.
Kaj se zgodi, ko stres postane kroničen?
Predstavljajte si, da morate vsak dan dolgo časa voziti avtomobil z nekoliko pritisnjeno zavoro. Avtomobil se še vedno premika, vendar ne učinkovito.
Podobno se lahko zgodi s telesom. Če se pogosto srečujemo s stresom, bolečino, pomanjkanjem spanja, psihičnimi obremenitvami ali drugimi zahtevami, lahko telo pogosto ostaja v višji stopnji pripravljenosti.
Človek lahko začne opažati:
»Ne znam se več sprostiti.«
»Ves čas sem napet.«
»Tudi ko počivam, se ne počutim zares spočitega.«
»Moje telo je ves čas pripravljeno na nekaj.«
To niso nujno znaki ene same težave. So pa lahko pomemben razlog, da začnemo raziskovati, kako se naše telo odziva na obremenitve.
Telesna napetost
Stres se ne dogaja samo v glavi. Telo se nanj odziva. Mišice se lahko aktivirajo, drža se spremeni, čeljust se stisne, ramena se dvignejo, trebuh postane bolj napet, dihanje pa se spremeni.
Če se takšen odziv pogosto ponavlja, lahko določena stopnja mišične napetosti postane avtomatska. Človek je lahko napet, ne da bi se tega sploh zavedal. Tu se Recovery povezuje s somatskim pristopom.
Najprej moramo nekaj začutiti, da lahko to začnemo spreminjati.
Zato pri vajah ne želimo samo »sprostiti mišic«, temveč razvijati sposobnost prepoznavanja telesnih stanj.
Stres in dihanje
Dihanje je tesno povezano s stanjem našega organizma. Ko smo vznemirjeni, prestrašeni ali fizično aktivni, se dihanje naravno spremeni. Ko se umirimo, se spremeni tudi način dihanja.
Težava lahko nastane, ko se zaradi dolgotrajnega stresa ali naučenih navad vzorec dihanja spremeni tudi takrat, ko telo ne potrebuje več takšne stopnje aktivacije.
Dihanje lahko postane hitrejše, bolj površinsko ali bolj napeto.
Zato je dihanje pomembno orodje pri Recovery.
Ne uporabljamo ga kot način, da bi na silo ustvarili določeno stanje, ampak kot način boljšega zaznavanja in postopnega vplivanja na lastno telesno stanje.
Zaznavanje nevarnosti
Naš živčni sistem se ne odziva samo na dejansko fizično nevarnost.
Na naše stanje lahko vplivajo tudi:
- pričakovanje,
- pretekle izkušnje,
- občutek ogroženosti,
- bolečina,
- dolgotrajna psihična obremenitev,
- pomanjkanje počitka,
- okolje,
- način, kako razlagamo določeno situacijo.
Možgani in živčni sistem ves čas poskušajo ugotoviti:
»Kaj se dogaja?«
»Ali je to varno?«
»Ali se moram pripraviti na ukrepanje?«
Pri tem ne gre za zavestno odločitev. Velik del procesa poteka samodejno. Zato človek včasih razumsko ve, da je trenutno varen, njegovo telo pa se še vedno odziva z napetostjo, pospešenim dihanjem ali povečano budnostjo.
Ko telo težko najde pot nazaj
Po stresnem dogodku se mora telo postopoma prilagoditi novim okoliščinam. Ko nevarnost mine, je pomembno, da lahko aktivacijo zmanjšamo in ponovno vzpostavimo stanje, v katerem so mogoči počitek, prebava, regeneracija in obnova.
Pri nekaterih ljudeh pa je prehod iz aktivacije v umirjanje težji. Takrat je lahko pomembno vprašanje:
»Ali moje telo zna prepoznati, da je obremenitve konec?«
Recovery zato ne uči samo sproščanja.
Uči prepoznavanja različnih telesnih stanj in razvijanja sposobnosti prehajanja med njimi.
Regeneracija
Regeneracija ni nekaj, kar se zgodi samo takrat, ko ležimo na kavču.
Nanjo vplivajo številni dejavniki:
- kakovost spanja,
- gibanje,
- prehrana,
- odnosi,
- občutek varnosti,
- sposobnost umirjanja,
- način dihanja,
- obremenitve in počitek.
Telo potrebuje oboje: aktivacijo za življenje in umirjanje za obnovo. Cilj ni biti ves čas sproščen. Cilj je imeti dovolj sposobnosti prilagajanja.
Sposobnost umirjanja je veščina
Umirjanje ni vedno nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Za nekatere ljudi je pomembno, da se ponovno naučijo prepoznati trenutek, ko so napeti, in razvijejo načine, kako se postopoma približati bolj umirjenemu stanju.
Pri Recovery to raziskujemo skozi:
somatske vaje,
zavestno zaznavanje telesa,
funkcionalno dihanje,
počasno gibanje
in redno prakso.
Ne poskušamo telesa prisiliti v sproščenost. Najprej ga poslušamo.
Od avtomatskega odziva do zavestne izbire
Veliko telesnih odzivov je avtomatskih. Ko se določen vzorec pogosto ponavlja, ga lahko začnemo izvajati brez zavestne odločitve. Recovery ustvarja prostor, v katerem lahko ta vzorec najprej opazimo. Ko ga lahko opazimo, se pojavi možnost izbire.
Namesto avtomatskega: napetost → zadrževanje diha → še več napetosti
lahko postopoma razvijemo možnost: zaznavanje → upočasnitev → dih → gibanje → prilagoditev.
To ne pomeni, da lahko vedno nadzorujemo svoje telo. Pomeni pa, da lahko razvijamo večjo zavest in več možnosti odzivanja.
Kako pri tem pomaga Recovery?
Recovery povezuje tri pomembna področja:
TELO
S somatskimi vajami ponovno razvijamo sposobnost zaznavanja telesa, mišične napetosti in gibanja.
DIHANJE
S funkcionalnim dihanjem raziskujemo svoje dihalne navade in razvijamo učinkovitejše načine dihanja.
ZAVEDANJE
S sočutnim raziskovanjem opazujemo povezave med telesnimi občutki, čustvi, mislimi in avtomatskimi odzivi.
Vse skupaj povezujemo z redno prakso, saj se nove možnosti razvijajo skozi izkušnjo in ponavljanje.
Živčni sistem ni vaš sovražnik.
Je sistem prilagajanja, ki vas poskuša zaščititi.
Tudi kadar se njegov odziv zdi neprijeten ali pretiran, ima običajno svojo logiko.
Namesto da bi se z njim borili, se lahko naučimo bolje razumeti njegove signale.
Začuti.
Prepoznaj.
Upočasni.
Zadihaј.
Raziskuj.
Ponavljaj.
To je eden od temeljev Recovery pristopa.